“Lego. Besedilo slovenske popevke “brez ljubezni mi živeti ni” smo pri nas v času karantene parafrazirali v “brez lego kock mi živeti ni…” Veliko je predmetov in asociacij, ki so zaznamovale karantensko leto (lepih celo!), a ni ga, ki bi presegel LEGO. Ne ukrepa ne cepiva ne hrane ne hriba ne igrače… Ja, kot žensko me zaznamovala materinska vloga in z njo vzgoja, tudi prepuščanje trenutku, tisočkrat na dan, uglaševanje z otrokom v brezdelju, opuščanje idej, kako bi “moralo biti” in kaj vse bi “moralo biti postorjeno”, ter sprejemanje trenutka, kot je – vračanje v igro, v zgolj “biti” in obenem v tem biti dovolj, biti vse. Mama. Lego mama. Igriva mama. Tudi zmatrana mama. Kdaj naveličana mama. Mama, ki je rada tudi kaj drugega kot mama, a to ta čas ni mogoče. Ampak prisotna mama. Mama, ki se ure in ure igra z otrokom. V siceršnjem tempu in načinu življenja ne bi s sinkom nikoli imela “toliko drug od drugega” kot prav v tem zagonetnem letu. Lego miniaturke so sredi vseh mega lego konstrukcij po stanovanju kot eno leto v kontekstu celega življenja; majhne, a zgovorne; zato teh in tega leta gotovo ne pozabim. Sicer pa navijam za šesturni delavnik. Navijam za srečne konce.”
anonimno