Razstava Čutim Slovenijo, čutim Celje je bila preplet osebnih zgodb in predmetov posameznikov, ki so se v Slovenijo in Celje preselili iz različnih razlogov, si tu ustvarili nov dom ter postali aktivni člani družbe. Že naslov jasno pokaže, da razstava prehaja iz nacionalnega v lokalno okolje, čemur botruje predvsem dejstvo, da ideja postavitve izhaja iz razstave Slovenija in Afrika: Preplet ljudi in predmetov, ki so jo leta 2017 postavili v Slovenskem etnografskem muzeju. Tako zgodbe nekdanjih afriških študentov v Sloveniji prehajajo v zgodbe celjskih priseljencev.
Skozi celotno razstavo so se osebne zgodbe in predmeti dopolnjevali in ustvarjali nekakšne intimne prostore, v katere vstopa muzejski obiskovalec. Vsi predmeti na razstavi so bili plod individualne izbire sodelujočih. Namen razstave je bil pokazati, kako pomembno migracije vplivajo na razvoj mesta in družbe ter hkrati predstaviti vlogo osebnih predmetov v odnosu do kulture, identitete in spomina.
Prvi del razstave, podnaslovljen kot Čutim Slovenijo, je predstavljal zgodbe in predmete posameznikov iz Gane, Ugande, Zimbabveja in Madagaskarja. Ti so prišli v Slovenijo v okviru politik štipendiranja tujcev za študij v Jugoslaviji pod okriljem Gibanja neuvrščenih in potem zaradi različnih spletov okoliščin tukaj tudi ostali.
Drugi del razstave, podnaslovljen kot Čutim Celje, je bilo nadaljevanje zgodbe, ki so jo začeli v Slovenskem etnografskem muzeju, a je bila hkrati lokalizirana. Prepletale so se osebne zgodbe in predmeti ljudi, ki so v Celju in okolici našli svoj drugi dom ter so hkrati s svojim delom bogatili celjsko družbo in kulturo. Vsaka zgodba je bila del osebne izkušnje bivanja in ustvarjanja v Celju in vsak predmet je bil del spomina na državo rojstva in življenja v njej. Vse zgodbe so nastale v sodelovanju s posamezniki, ki so odkrito spregovorili o svoji izkušnji preseljevanja ter bivanja v Celju.
V zadnjem delu razstave, podnaslovljene Še vedno čutim Celje, pa smo se sprehodili iz lokalnega v globalno. Kar nekaj Celjank in Celjanov se je v zadnjem obdobju izselilo v tujino, kjer si ustvarjajo novo in drugačno življenje. Preko pozdravov z razglednic so nam sporočali, da so tudi Celjani in hkrati Slovenci v kakšni drugi državi migranti.
Ob tem pa so prenašali močno sporočilo, da ima vsak pravico do boljšega, varnejšega ter bolj čistega sveta in te pravice ne smemo nikoli in nikomur odvzeti, kar je v sodobnem času še kako pomembno.
