Od junija do septembra 2026 je na Krekovem trgu v Celju na ogled razstava 

DOLGA POT NAZAJ

85 LET OD NACISTIČNE OKUPACIJE IN IZGONA SLOVENCEV

Letos mineva 85 let od tragičnih dogodkov, ki so usodno zaznamovali življenja številnih slovenskih družin. Po kapitulaciji Kraljevine Jugoslavije aprila 1941 je bilo slovensko ozemlje okupirano in razdeljeno med Nemčijo, Italijo in Madžarsko. Okupatorji so si prizadevali priključiti zasedena območja svojim državam, zato so že takoj po zasedbi začeli izvajati nasilne raznarodovalne ukrepe.

Nemčija je zasedla območje Spodnje Štajerske, Mežiške doline, Gorenjske, severnega dela Dolenjske ter severozahodnega dela Prekmurja. Prvi ukrepi so bili usmerjeni v izbris vsega, kar je bilo slovenskega: spreminjanje krajevnih in osebnih imen ter priimkov, ukinitev društev, uničevanje slovenskih knjig ter prepoved slovenskega tiska. V javnih ustanovah je bila uvedena nemščina kot uradni jezik. Kmalu so sledili še drugi raznarodovalni ukrepi: aretacije in izgoni narodno zavednih Slovencev skupaj z njihovimi družinskimi člani ter naseljevanje nemških kolonistov na zasedena območja.

Za izvajanje množičnih izgonov so okupacijske oblasti na območju Spodnje Štajerske in Gorenjske ustanovile več zbirnih oziroma »preselitvenih« taborišč: v meljski vojašnici v Mariboru, na gradu Rajhenburg v Brestanici ter v Škofijskih zavodih v Št. Vidu pri Ljubljani, poleg njih pa tudi številne zbirne centre. Množični izgoni so se začeli junija 1941 in se sistematično nadaljevali tudi v letu 1942. Med izgnanci so bili številni učitelji, duhovniki, izobraženci, priseljenci s Primorske ter drugi pomembni predstavniki slovenskega kulturnega, družbenega in gospodarskega življenja. Izgon je potekal v treh valovih, Slovenci pa so bili prisilno preseljeni na območja Srbije, Hrvaške in Nemčije. Ob tem jim je bilo zaplenjeno vse premoženje.

Ti kruti dogodki so globoko posegli v osebna in družinska življenja številnih ljudi. Ob tej obletnici se s spoštovanjem spominjamo vseh žrtev okupacijskega nasilja in prisilnega izgnanstva. Njihovo trpljenje, pogum in neomajna zvestoba slovenskemu narodu ostajajo trajen opomin ter dragocen del naše skupne zgodovinske dediščine. Spomin nanje nas zavezuje, da ohranjamo resnico o teh dogodkih ter vrednote svobode, dostojanstva in narodne pripadnosti prenašamo na prihodnje rodove.