BRANE FELDIN (sosed, rojen 1957)

Ko sem še bil otrok, smo se na tem dvorišču, v neposredni bližini Pelikanovega ateljeja, igrali otroci in nismo drugega študirali, kot kako bi kakšno ušpilal. Tako da smo tudi gospodu Pelikanu marsikaj ušpilal.

On je imel čas po kosilu vedno rezerviran za popoldanski počitek. Bil je oblečen v spalno srajco, na glavi pa je imel takšno kapico kot palček. Ker smo mi galamili na dvorišču, on ni mogel spati … Zato je prišel na okno ateljeja, ga odprl, v tisti spalni srajci, kapici, v roki pa je držal eno takšno lovsko, lažjo puško in nam začel groziti, kako nas bo vse postrelil, če ne bomo tiho. Otroci smo se razbežali na Unionsko dvorišče.

Kasneje, ko je odšel nazaj spat, smo mu ponavadi še bolj nagajali. Ko je bil divji kostanj zrel, smo mu ga metali v atelje in pa tja, kjer je počival, v tisto sobo smo mu metali divji kostanj in pri tem večkrat razbili kakšno šipo. In spet je bila veselica.

Otroci smo se smejali našim neumnim dejanjem, ampak kar kmalu je že spet prišla policija. Miličniki so bili takrat, ki so bili strah in trepet, in so nas vse popisali in potem je bilo spet nekaj časa mir. Ampak to spet ni trajalo dolgo, spet smo ponovili kakšno neumnost, in to se je ponavljalo, dokler nismo malo zrasli in smo šli v srednjo šolo. /…/

Nekakšna nostalgija me prevzema ob spominu na Pelikana – vseskozi se mi je zdel takšen pomemben človek. Ker takrat, ko smo bili mi majhni, se niti slučajno ni smel nobeden peljati s kolesom čez mesto, ker so ti miličniki takoj ventilčke pobrali s kolesa, medtem ko gospod Pelikan je pa bil častni občan mesta Celja in on se je lahko tudi tam peljal s kolesom. Ker je imel pokvarjeno nogo in ni mogel hoditi, kolo je pa imel tako prirejeno, da se je lahko vozil s kolesom kot invalid. In kaj pa vem, on je za mene vseskozi bil velik človek. /…/

Bila je pa ena najlepših fotografij naše sosede, takrat je bila Andreja Končan [Rihter, op. avt.], potem ministrica za kulturo, in od nje slika je še bila dolgo, dolgo na razstavi. Prvič – bila je lepa punca in potem je bila tudi slika lepa. To se pa spomnim, ker pred hišo je imel Pelikan takšne vitrine in v tistih vitrinah je imel slike, ki jih je on vsake toliko cajta zamenjal. Ampak Andrejkina slika je bila pa še vedno notri, tudi ko je druge zamenjal. /…/ Pelikana smo enkrat srečali, ko se je s kolesom peljal v Logarsko dolino. In to se je meni takrat zdelo, kot da se pelje na drugo stran sveta, tako daleč se mi je zdelo. Ampak izgleda, da je bil vedno pri moči, poln energije in pa zanimiv človek je bil. Imel je rukzak pa tisto fotografsko opremo in je biciklal proti Savinjski dolini. /…/

Ja, pri Boženi smo se pa že fotografirali – to je bila pa potem že bolj komercialna fotografija -, takrat tudi ni bilo toliko fotografov in smo se, seveda. Sosedi smo bili in smo se pri njej večkrat fotografirali za potne liste, za osebne, še posebej pa če si hotel kakšno lepo sliko … Je bila pa še posebej za to, ker ona je potem sliko še retuširala s takim peresom in te je naredila petkrat lepšega, kot si v resnici bil. Je bila zelo dobra fotografinja. Sicer tistega očetovega slovesa ni nikoli dosegla, ampak bila je pa zelo dobra fotografinja za tiste čase.

Celje, Razlagova ulica, Fotografski atelje Pelikan, 6. 2. 1932. Foto Josip Pelikan.
© 2019 Muzej novejše zgodovine Celje. Vse pravice pridržane.
Izdelava spletnih strani