Družina Leban

Antonija in Andrej Leban sta se poročila leta 1925. S svojimi devetimi otroki sta živela v Idriji pri Bači. Tam sta imela kmetijo, ki sta jo skrbno obdelovala. Zaradi vedno večjega fašističnega zatiranja Slovencev in velike ekonomske krize je družina Leban leta 1934 zapustila Primorsko, odšli so v Jugoslavijo. Svoj novi dom so si ustvarili na Štajerskem, v Vojniku. Andrej je kupil hišo in zemljo, začel se je ukvarjati s kmetijstvom. Družina se je v Vojniku povečala še za tri člane, tako da je bilo pri Lebanovih dvanajst otrok. Andrej in Antonija sta s svojimi otroki na Štajerskem govorila v primorskem narečju. Naučila sta jih tudi primorskih pesmi, najbolj priljubljena je bila Gregorčičeva pesem Soči. Ko se je začela druga svetovna vojna, so člani družine Leban imeli italijansko državljanstvo, zato jih Nemci niso mogli izgnat.

(Po pripovedovanju hčerke Silve Zdovc).

 Fotografsko gradivo hrani Silva Zdovc.   

Andrejeva sestra Lucija Leban.
Antonija Leban.
Družina Leban v Idriji pri Bači.
Starši Andreja Lebana.
V času I. svetovne vojne so perice pri pranju ob Idrijci imele stražo.
Mama Antonije Leban, ki je kot aleksandrinka odšla od doma in ni nikoli več prišla nazaj. / Aleksandrínka je naziv za zdomske Slovenke (večinoma Primorke), ki so od druge polovice 19. stoletja (v obdobju po izgradnji Sueškega prekopa) do druge svetovne vojne odhajale v Egipt, zlasti v Aleksandrijo, kjer so opravljale delo varušk, sobaric, kuharic, guvernant, hišnih pomočnic in dojilj pri bogatih arabskih in tujih družinah.
© 2019 Muzej novejše zgodovine Celje. Vse pravice pridržane.
Izdelava spletnih strani