Ivan in Terezija Poljanšek sta skupaj s sinovoma Jožetom in Francem ter hčerko Ivanko živela v Idriji. Oče Ivan je bil zaposlen v rudniku, sin Franc pa je bil izučen mizar. Zaradi vedno večje gospodarske krize in nestrinjanja s politično ureditvijo sta oče Ivan in sin Franc leta 1936 zbežala v Ljubljano, kjer sta uredila vso dokumentacijo za prihod mame Terezije in hčerke Ivanke. Starejši sin Jože je bil vpoklican v italijansko vojsko in je ostal v Italiji. Ostali člani družine Poljanšek so tri leta živeli za Bežigradom v Ljubljani. Leta 1939 so očetu Ivanu ponudili boljšo službo v bližini Celja, v rudniku Pečovnik. Preselili so se v Celje; v začetku so stanovali na Skalni kleti, nato pa na Čretu. Sin Franc in hčerka Ivanka sta bila zaposlena v Cinkarni Celje. Marca 1942 je hčerka Ivanka postala mamica deklici Jerici. Grozote druge svetovne vojne so se družine Poljanšek dotaknile junija 1942. Zaradi sodelovanja s partizani so Nemci junija 1942 v mariborskem zaporu ustrelili sina Franca. Ostale člane družine so pripeljali v zbirno taborišče, ki je bilo v današnji I. osnovni šoli v Celju. Očeta Ivana in mamo Terezijo ter hčerko Ivanko so odpeljali v koncentracijsko taborišče Auschwitz, petmesečno deklico Jerico pa v otroško taborišče Kohren Sahlis v Mainburg v Nemčijo.
(Po pripovedovanju vnukinje Jerice Šuster).
Fotografsko gradivo hrani Jerica Šuster.
